vprasanja

Bolj kot poslušam pojasnila pristojnih o ravnanjih v primeru Stephena Casiraghija, manj razumem in bolj me skrbi. Najprej ne razumem, kako so obsojenca lahko predčasno izpustili iz zapora zaradi ustreznega obnašanja, če pa je napadel dva paznika, ves čas grozil novinarjem in jim celo pošiljal grozilna pisma. Generalni direktor urada za izvrševanje kezenskih sankcij Tomaž Smole kljub temu mirno pojasnjuje, “da lahko upravnik zavoda skladno z zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij, ko pridobi mnenje strokovnih sodelavcev, predčasno odpusti obsojenca, ki se ustrezno obnaša, si prizadeva pri delu in je prestal tri četrtine kazni”. Prav tako ne razumem, kako na sodišču niso vedeli, da je Casiraghi v zaporu in so mu vabila za novo obravnavo zaradi kaznivih dejanj, za katera je osumljen, pošiljali na dom. Pa saj je sedel na podlagi sodbe sodišča, v zapor ga ni poslal nekdo z lune. Še ko je osumljenec sam iz zapora poklical, naj mu vendarle vabilo dostavijo v zapor, ne vedo, če je že prišlo do njega. Slovensko pravosodje je očitno še zmeraj v kameni dobi. Ker so Casiraghija izpustili zaradi ustreznega obnašanja, pa me ne čudi, da o tem niso obvestili policije. Kaže, da bo na koncu za vse skupaj odgovarjal kar zakon o varovanju osebnih podatkov, ker “onemogoča posredovanje podatkov med institucijami“.

Pravijo, da je slovenska vojska “namenjena vojaški obrambi Slovenije”. V to vse bolj dvomim, saj komaj še sledim “pošiljkam”, ki jih oblast za Nato pošilja v tujino. Niso se še prav posušile solze slovesa na licih 600 vojakov, ki marca odhajajo na Kosovo, in njihovih svojcev, ko je obrambni minister Kral Erjavec sporočil, da bo avgusta odšlo v Afganistan 12 dodatnih slovenskih vojakov. Od takrat jih bo tam 70.

Minister Erjavec je iz Seville, kjer so se na izrednem zasedanju sestali obrambni ministri Nata, pojasnil, da bo Slovenija dodatne vojake poslala v Afganistan zaradi tega, “ker Nato želi, da države članice pošljejo tja dodatne vojake”.

Ja, v drugi svetovni se je kar precej Slovencev borilo za Nemčijo, v prvi svetovni vojni so umirali za Avstro-Ogrsko, v 19. stoletju so se morali pridružiti ilirskemu polku, ki ga je ustanovil Napoleon… Sedanja vlada jih poleg Kosova in Iraka pošilja še v Irak, BIH… Pa so mislili, da bodo po osamosvojitvi imeli čast braniti samo svojo domovino.

Ah ja seveda, oklepniki, puške in druga draga oprema, ki jo mora Slovenija kupiti zaradi Nata, da bo za vojsko zapravila ciljna 2 odstotka BDP, bi zrjaveli, če jih ne bi uporabljali.

Kot namestnik obrambnega ministra ZDA je naredil načrt za vojno v Iraku. Zdaj je Paul Wolfowitz predsednik Svetovne banke. Če bi sklepali po njegovih nogavicah, bi rekli, da je pravi revež. Bosega so ga ujeli v Turčiji, po obisku v mošeji. Neven Anđelić v svojem blogu Rupa do rupe  neokonzervatizma med drugim ugotavlja: Puno je i radio pa nije ni primijetio kako su mu carape progledale. Da nije pokazao sopstvenu sirokogrudost i posjetio dzamiju gdje se protokolarno morao izuti, ne bi se ni znalo koliko je jadan.

Predsednik države Janez Drnovšek bo zdaj, ko Mitja Gaspari ni zbral dovolj glasov poslancev, moral predlagati novega kandidata za guvernerja Banke Slovenije. Predsednik ima formalno res prosto izbiro, a vprašanje je, če bo hotel kandidirati nekdo, ki že vnaprej ne bo imel zagotovljene podpore vladajoče koalicije. Časa je manj kot dva meseca. Kot na dlani se ponuja France Arhar, prvi guverner centralne banke. Podporo vladajoče koalicije nedvomno ima, saj je lani v jeseni z njeno podporo kandidiral za župana Ljubljane.

Po spodrsljaju na predsedniških in županskih volitvah ima tokrat podporo večine poslancev zagotovljeno. Reference pa tudi ima.

Tobačni lobi je eden najmočnejših in najbolj vplivnih med lobiji. Zdaj, ko države v EU bodisi popolnoma prepovedujejo kajenje v javnih prostorih ali pa ga zelo omejujejo, ga tako rekoč ni čutiti. Tudi na evropski komisiji, kjer imajo lobisti podjetij večinoma na široko odprta vrata, njihovega vpliva ni zaznati. Komisija vodi močno kampanjo poti kajenju, komisar za zdravje, ki jo vodi, v primerjavi s komisarjem za okolje z lobisti nima težav. Tobačnim multinacionalkam torej kampanje proti kajenju in popolna prepoved kajenja v javnih prostorih ne škodi, še vedno imajo dovolj kadilcev.

Po mojem mnenju bi pa krepko skočili v zrak, če bi evrobirokrati in v državah EU predpisali, da sme biti v cigaretah le tobak. Znano je namreč, da multinacionalke v cigarete dajejo razne dodatke, sintetične snovi, ki povečujejo odvisnost. Ti dodatki so menda neprimerno bolj škodljivi za zdravje kot tobak. Cigaretam pa jih multinacionalke dodajajo zato, ker povečujejo dovisnost, zato se ljudje težje odvadijo kaditi.

Skratka, dokler se lobisti tobačne industrije zaradi prepovedi ne zganejo, se v multinacionalkah ne bojijo, da se bo število kadilcev bistveno zmanjšalo oziroma bodo ljudje manj kadili.

Predsednik Janez Drnovšek je pojasnil, da ni izjavil, da ne bo kandidiral na jesenskih predsedniških volitvah, sem prebrala na strani 24ur.com. V intervjuju za najnovejšo izdajo časnika Vestnik je pojasnil: “Sem pa povedal, da si težko predstavljam, da bi se še enkrat šel takšno volilno kampanjo, kot smo se jo šli na zadnjih volitvah.”

Kaj pa so 26. junija po objavi pogovora z Drnovškom objavili na spletni strani RTV Slovenija? ”V intervjuju na TV Slovenija je dejal, da je v vrhunski politiki že od leta 1989, funkcij pa je bilo dovolj. Posvetil naj bi se Gibanju za pravičnost in razvoj, ki ni namenjeno, kot se je ugibalo, politični podpori kandidatov na volitvah, ampak izboljševanju kakovosti življenja. Prav tako naj bi se posvetil pisanju nove knjige.”

Ta članek so na RTV Slovenija naslovili “Drnovšek ne bo znova kandidiral”. Podobne naslove sem takrat prebirala tudi v časopisih, ki so objavili več člankov “o predsednikovi napovedi, da ne bo več kandidiral”, pa nisem zasledila, da bi Drnovšek zahteval objavo kakšnega popravka ali bi na spletni strani Gibanja za pravičnost in razvoj pojasnil, da ni rekel, da ne bo več kandidiral.

Hitrejšo odpravo ovir za zaposlovanje mladih, bolj odločno se mora Slovenija lotiti tudi ukrepov za zaposlovanje starejših, v Ljubljano sporočajo iz Bruslja. V časih, ko mladi, ki nimajo zvez in poznanstev, kljub diplomi pišejo kupe prošenj, je to opozorilo na mestu. Enako velja za starejše, ki se jih podjetja prav tako otepajo.

Z zavodom za zaposlovanje, ki je lani od januarja do novembra za aktivno politiko zaposlovanja porabil kar 50 milijonov evrov,  si očitno veliko ni mogoče pomagati. To sklepam na podlagi komentarjev h kolumni nekdanjega ministra za delo v petkovih Financah. Tisti, ki so se oglasili, so opozarjali, da ljudi tam obravnavajo preveč birokratsko. Kako na tem zavodu potekajo seminarji za brezposelne, je decembra v blogu Vest. si opisal Jani Sever.

Pa ni vse tako črno. Kaj če bi vlada del denarja za aktivno politiko zaposlovanja letos razdelila zasebnikom, ki bi bili pripravljeni na drugačen, spodbuden način ljudem iskati zaposlitev. Razočaran nad birokracijo v zavodu zaposlovanje se je tega posla recimo lotil mladi Nemec. Polistal je po oglasih, ki so objavljeni v časopisih, prepisal oglase delodajalcev na zavodu, najprej obiskal podjetja in se na licu mesta pozanimal, kak profil delavca iščejo, potem pa začel iskati ustrezne ljudi. Najprej je naredil plakate, na katere je napisal, da pomaga poiskati delo, te nalepil na avto, ki ga je postavil v središču mesta.

Na začetku so bili ljudje zelo nezaupljivi, zdaj jih prihaja vse več, tudi klicev podjetij dobiva vse več. Poiskati si je moral že sodelavca. Delo išče za podjetja v eni od vzihodnonemških regij. Ko najde kandidata, ga najprej pelje v podjetje, da skupaj ugotovijo, ali imajo skupne interese, predvsem pa, kako bi se dalo dobro sodelovati. Do zdaj pritožb ni dobil, večino zaposlitev je našel za nedoločen čas, živi pa od provizije, ki jo pobere, če brezposelnemu najde službo. Priznava, da je naporno, a ker rad dela z ljudmi in jim pomaga, v svojem delu uživa in upa, da mu bo posel stekel. Fant ne dela prek obrazcev, ampak se z ljudmi in delodajalci pogovarja, skuša tako za oboje dobiti tisto, kar rabijo. Delodajalec dobi delavca, kakršnega rabi, brezposleni pa delo, ki ga opravlja z veseljem.

Gotovo je tudi med slovenskimi brezposelnimi kdo, ki bi na podoben način in precej učinkoviteje kot uradniki na zavodu za zaposlovanje ljudem pomagal najti službo, podjetjem pa delavce, kakršne potrebujejo. Spodbuda ministrstva za delo bi bila pri tem vsekakor zelo dobrodošla, bruseljski evrokrati pa bi s seznama opozoril, ki jih neutrudno pošiljajo v Ljubljano, lahko postopno umaknili tisto, ki se nanaša na zaposlovanje mladih in starejših. Nemški recept se je namreč izkazal kot uspešen za ljudi z različnimi poklici, različnih starosti in obeh spolov. Ljudje so pripravljeni delati, samo spodbuditi jih je treba in jim pomagati najti delo, ki jih veseli, ugotavlja Nemec.

Na slovesnosti Dobrodošlica evru v Ljubljani je predsednik evropske centralne banke Jean-Claude Trichet Slovenijo pohvalil, evropski komisar Joaquin Almunia pa je oblast hkrati tudi posvaril, da država ne sme zaspati na lovorikah, poročajo mediji. Oba je treba vzeti resno.
Pohvale je lepo slišati, pa tudi na mestu so. Merila za prevzem evra ni bilo lahko izpolniti. Predvsem za gospodarstvo je pomembno, da je Slovenija lahko prevzela skupno evropsko valuto. Slovenska podjetja so odvisna od izvoza, večino blaga prodajo v države, ki imajo evro. Tudi surovine in končne izdelke večinoma uvažajo od tam. marsikaj bo zdaj zanje lažje, predvsem pa ceneje, ker ima Slovenija evro.

Komisar Almunia ima prav, ob tem ne gre pozabiti na pasti. Če se oblast skupaj z opozicijo in socialnimi partnerji ne bo kmalu lotila problema, kako zagotoviti denar za pokojnine, bomo tisti, ki smo zdaj stari med 35 in 50 let, bodisi ob upokojitvi dobili le drobiž ali celo ostali brez. Po analizah evropske komisije se bo zaradi vse manjšega števila mladih, torej tistih, ki bodo delali, in vse večjega števila upokojencev izdatki za pokojnine po letu 2020 začeli naglo povečevati. Vplačila v pokojninsko blagajno ob ohranitvi sedanjega sistema zaradi tega ne bodo več zadoščala za izplačilo pokojnin. Denar, ki ga zaposleni zdaj vplačujemo za pokojnine, pokojninski zavod namreč porabi za izplačila pokojnin sedanjim upokojencem.

Rešitev ni preprosta, zato morajo sodelovati vsi. Le tako je mogoče doseči nacionalno podporo in izvesti potrebne ukrepe. Le tako bo mogoče preprečiti najhujše, pravi evropski komisar. Nimam razloga, da mu ne bi verjela.

Za decembrski dvig cen v restavracijah, gostilnah in kavarnah ni objetkivnih razlogov, ugotavlja državni statistični urad. Kar so ugotavljali na zvezi potrošnikov, so zdaj potrdili še na statističnem zavodu. Državljani pa smo itak že takoj opazili, da nam za enako pijačo ali hrano zaračunavajo več.

Zdaj me samo še zanima, kako bodo te podražitve vplivale na inflacijo, ki jo zaračunava isti statistični urad. Jih bodo analitiki na uradu zaznali, ali pa bo inflacija ostala na lanski ravni “zaradi majhne teže”, ki jo imajo cene gostinskih storitev v košarici cen za izračunavanje inflacije ali jih bodo znižale sezonske razprodaje. Kakršna koli inflacija že bo, za kavo in kosilo v restavraciji ne bom plačala nič manj.

Je pa res, da je inflacija pomembna za oblast, kajti če bo previsoka, bodo dvignili glas v Bruslju. Slovenija je zdaj v evroobmočju, zato ji inflacija ne sme uiti iz vajeti. Omejitev, koliko največ lahko znaša, je jasna in menda ni prav visoka. Ampak to na srečo ni moja skrb. Jaz kot potrošnica samo upam, da bodo gostinci in vsi drugi, ki so uvedbo evra izkoristili za dvig cen, te vsaj nekaj časa ohranili na sedanji ravni.

Statistični urad obljublja, da bo cene zaradi uvedbe evra podrobneje analiziral še do julija. Upam, da mu v tem času ne bo več treba poročati, da za podražitve ni objektivnih razlogov.

Helikopter, ki prek AMZS po naročilu ministrstva za zdravje prevaža ljudi, ki potrebujejo nujno medicinsko pomoč, bo v petek prenehal opravljati ta posel. Prenehal bo leteti, ker je minister za zdravje Andrej Bručan kršil veljavno zakonodajo, saj izvajalca ni izbral prek javnega razpisa in z njim ni sklenil pogodbe.

Po predpisih bi razpis moral objaviti. Ugledni pravni strokovnjak dr. Juhart je za časopis Dnevnik že pred dnevi ocenil, da bi pri Bručanovem “zasebnem helikopterju lahko šlo za izigravanje predpisov o javnih naročilih”.
Minister Bručan je očitno razmišljal drugače, po domače. Ker je v Sloveniji podjetje Flycom edino usposobljeno za opravljanje tovrstnih prevozov, se mu razpisa očitno ni zdelo vredno objaviti.

Ker bo zdaj moral objaviti mednarodni razpis, se utegne zgoditi, da se bo prijavil kdo iz tujine, ki bo ponudil nižjo ceno in zmagal. A počakajmo na razpis in prijave.

Pred novim letom je predsednik vlade Janez Janša Bručanovo odločitev podprl. Dejal je celo, da je minister izvajalca izbral prek javnega razpisa. Kasneje se je na pobudo novinarjev zaradi te izjave celo opravičil. Potem se ni več oglasil, zato je vprašanje, ali je Bručan s svojim ravnanjem kršil etični kodeks, ki so ga pred prevzemom funkcije morali podpisati vsi ministri Janševe vlade, še odprto.

Ne bom presenečena, če bo Janša Bručanovo ravnanje upravičil s svojo znano izjavo, da so prejšnji ministri in vlade delali enako, pa tega nihče ni obešal na veliki zvon.